POD PLAHTO

Olza – jezero Czarne – Tallin – Helsinki – Valkea Mustajärvi – Oulu – Rovaniemi – Kevo Strict Nature Reserve – Nordkapp – Alta – Tromsø – Fjordgård – Narvik – Evenestangen – Henningsvær – Nusfjord – Reine – Å – Værøy – Bodø – Atlantic Ocean Road – Trollstigen – Geiranger – Djupevatn – Flatbreen – Aurlandsfjellet – Preikestolen – Sandenfjord – Landveter – København – Ribe – Rømø –

​Čas potovanja: 35 dni; Skupna pot: 10 458 km; Stroški: najdeš tukaj                                                       

Želja po raziskovanju Skandinavije je bila že zelo dolgo na najinem seznamu, zato sva se poleti 2023 za pet tednov podala na sever Evrope. Za potovanje sva imela na voljo pet tednov, od tega sva tri tedne preživela na Norveškem. Skandinavske države spodbujajo »divje« kampiranje, kar nama je pisano na kožo. Na pot sva se podala z avtom in strešnim šotorom – sedaj že stalnica najinih potovanj.

Plan je bil v treh dneh priti do severa Estonije. Prvi dan sva prevozila Slovenijo, Avstrijo in Češko ter prespala na jugu Poljske, v kampu Pole Camping, blizu mesteca Ozla. Naslednji dan je sledila vožnja čez Poljsko in prespala na severu države, ob majhnem jezercu Czarne. Tretji dan sva prevozila Litvo, Latvijo in prespala v nama zelo ljubi Estoniji. V Estoniji imajo urejene brezplačne divje kampe RMK, ki so nama zelo pri srcu. Za prenočitev sva izbrala tale kamp. Najdete urejene prostore za kampiranje, drva za ogenj, pitno vodo in koše za smeti.

Četrti dan sva zjutraj že stala v vrsti za trajekt, ki naju je iz Tallina prepeljal v Helsinke. Na hitro sva si ogledala mesto, šla na kosilo na ribjo tržnico in se potem odpeljala naprej. Plana za Finsko nisva imela, vedela sva le, da se po treh dneh konstantne vožnje želiva malo spočiti. Finska naju je pričakala s prostranimi gozdovi in jezerci, kjer res najdeš samotne kotičke za počitek. Prvo noč na Finskem sva prespala ob manjšem jezercu (koordinate). Že tukaj so se začeli dolg dnevi, mrak se je začel delati šele ob 23:00. Obvezno sva zakurila ogenj zaradi komarjev in hladnih večernih temperatur. Naslednje dva dni nisva veliko potovala, premik je bil samo do naslednjega jezera, kjer sva uživala v naravi. Drugo noč sva prespala pri mestecu Kovala (koordinate), naslednji dan pa severno od Ouluja (koordinate).

Od tu sva se odpeljala naprej ne raziskovanje Laponske. Prečkala sva severni tečajnik in se ustavila v Božičkovi vasi, zraven Rovaniemija. Vreme sva imela sončno in toplo (25°C), zato sva se sredi julija težko vživela v božično vzdušje.

Po kratkem postanku sva pot nadaljevala na sever, kjer sva ob cesti zagledala prve severne jelene. Prespala sva v kampu Orakoski, saj sva po enem tednu potrebovala tuš. Lastnik kampa je zelo prijazen, kamp pa miren, ob reki. Zjutraj sva kavo spila s severnimi jeleni, ki so se sprehajali po kampu.

Naslednji dan sva se ustavila v naravnem parku Kevo, na območju Samijev. Park ponuja ogromno pohodnih poti, midva sva se odločila za kratek sprehod. Prespala sva v parku (koordinate) in lahko cel večer opazovala severne jelene, ki so hodili mimo naju. Govorim o celih čredah, več 100 severnih jelenov. Ta večer je bil res nekaj posebnega. Poleg tega sva prvič doživela polarni dan, torej sonce ni zašlo.

Deveti dan potovanja sva vstopila na Norveško. Po Finski ravnini sva zopet zagledala gore, prečkala nekaj tunelov in popoldne sva že dosegla Nordkapp. Parkirala sva kar na parkirišču, med dva ogromna avtodoma. Vreme je bilo sončno in toplo, tako da sva res lahko doživela polnočno sonce.

Naslednji dan se nisva zbudila v sončno jutro, ampak v gosto meglo, dež in mraz. Nordkapp je najsevernejša točka, kamor se lahko pripelješ z avtom, vendar pa čisto pravo najsevernejšo točko Evrope dosežeš peš. Pot je dolga 18 km in midva sva zaradi vremenskih razmer potrebovala 6,5 h. Težko sva se prebijala, ampak je bilo vredno vsega napora.

Ker sva bila premražena in premočena, sva se odločila, da prenočiva v sobi. Našla sva tipično norveško ribiško hiško, spremenjeno v hotel Repvåg, kjer sva imela toplo vodo in ogrevanje.

Naslednji dan sva iskala sonce, ampak neuspešno. Čez dan je deževalo, ustavila sva se v mestu Alta za malico in obvezen obisk ribiške trgovine. Prenočila sva ob bunkerjih iz 2. svetovne vojne Spåkenes in razgledu na Lyngenske Alpe.

Naslednji postanek je bilo mestece Tromsø. S trajekti sva si krajšala pot čez fjorde. Trajekti stanejo od 5 – 20 €. Sprehodila sva se po mestu, kupila nekaj lokalnih mesnin in za malico cimetovo rolico. Načrt za popoldne je bil, da se povzpneva na Hesten. Odpeljala sva se do vasi Fjordgård, kjer je izhodišče za vzpon. Parkirala sva čisto pri morju. Prespala sva na drugi strani fjorda (koordinate), kjer sva imela lep razgled na Hesten in Seglo.

Nadaljevala sva pot proti Lofotom. Vmes sva se ustavila v parku za divje živali Polar Park, kjer sva preživela nekaj časa in videla medvede, lose, jelene, polarne lisice… Vstopnina je bila 315 NOK za dve osebi (približno 55 €). Pot sva nadaljevala do mesta Narvik, prespala sva ob morju, v mestu Evenestangen (koordinate).

Po dveh tednih potovanja je bil končno čas za težko pričakovane Lofote. Malo sva se bala gneče in prvi vtis je bil res tak, avtodom pri avtodomu. Vendar pa sva se z najinim avtom z lahkoto zapeljala po stranskih cestah in našla lepe kotičke. Na Lofote sva vstopila s severa in jih prevozila do juga. Po najinih izkušnjah več ljudi potuje ravno v obratni smeri (od juga proti severu).

Prvi postanek na Lofotih je bil v mestu Henningsvær, najbolj znanem po unikatnem nogometnem igrišču na koncu polotoka. Tukaj sva spila tudi prvo pivo na potovanju s čudovitim razgledom na Festvågtind. Za prenočišče sva morala malo raziskati in na koncu našla samoten kotiček (koordinate).

Zjutraj sva si ogledala vikinški muzej Lofotr (njihova spletna stran), ki je narejen po principu “living museum”. Taki muzeji so nama res všeč, ker vse skupaj bolje doživiš. Peljala sva se z drakarjem – vikinško ladjo, metala sekire, pogrela sva se z vikinško jagnječjo juho z domačo kislo smetano in kruhom.

Potem sva se odpeljala do plaže Vik in vasice Nusfjord. Za ogled vasi je potrebno plačati vstopnino (100 NOK na osebo), kar se nama je zdelo kar veliko. Vasica je sicer lepa vendar podobna ostalim ribiški vasicam na Lofotih. Prespala sva na počivališču.

Naslednji dan se je Boštjan z barko odpravil na ribolov. Med potjo so videli kite in orle ter lep pogled na Lofote. Lovili so polenovke, ki sva jo imela kasneje za večerjo. Popoldne sva se zapeljala do vasic Reine in Å. Prespala sva na pomolu (koordinate).

Naslednji dan sva avto parkirala v vasi Reine in povzpela na Reinebringen. Vzpon je zelo popularen, do vrha pa vodi 1978 stopnic. Razgledi na Lofote pa so čudoviti, vredni vsake prehojene stopnice in gneče.

Zvečer sva ujela trajekt za otok Værøy (iz Moskenes). Trajekt je brezplačen (v obe smeri). Prespala sva na enem od počivališč s pogledom na morje. Naslednji dan sva se povzpela na Håen. Pot je lahka, razgled pa res čudovit. Nama so malo nagajali oblaki. Popoldne sva preživela na plaži Skarvollsanden Badestrand. Prespala pa sva v ob cesti v bližini omenjene plaže.

Naslednji dan sva po enem tednu zapustila Lofote. Trajekt naju je odpeljal nazaj na celino, v mesto Bodø. Prečkala sva severni tečajnik in s tem izstopila iz polarnega obroča. Prespala sva ob jezeru (koordinate).

Po cesti E6 sva se počasi premikala proti južnemu delu Norveške (koordinate prvega prenočišča ob E6, koordinate drugega prenočišča). Po dveh dneh sva prišla do Atlantic Ocean Road.

Naslednji dan sva se zapeljala čez gorski prelaz Trollstigen. Naprej sva se odpeljala do znamenitega fjorda Geiranger. Vreme se je spremenilo v zelo deževno in megleno, zato sva sklenila, da poiščeva prostor in se naslednji dan še enkrat vrneva na razgledišče na fjord. Ker v okolici nisva našla nobenega primernega prostora za spanje, sva prespala v kampu Vinje.

Naslednji dan se je razjasnilo in še enkrat sva poskusila srečo z razgledom na fjord Geiranger – tokrat uspešno. Potem sva pot nadaljevala do prelaza Djupevatn. Prespala sva ob reki Stardalselva (koordinate).

Čeprav sva se v teh koncih potepala v začetku avgusta, so bile temperature kar nizke, sploh ponoči in zjutraj. Odpeljala sva se do ledenika Supphellebreen. To je spodnji ledenik, do katerega se lahko dostopa. Ampak je bilo zaradi taljenja ledenika vse poplavljeno, zato do njega nisva mogla. Najin načrt je bil, da bi se peš povzpela do zgornjega ledenika, Flatbreen. Izhodišče za Flatbreen je na parkirišču, kjer sva tudi prespala. Na ledenik se hodi približno 4 ure v eno smer, zato sva si ta pohod želela razdeliti v dva dni. S seboj sva vzela šotor, da bi nekje v hribih lahko prespala. Vendar pa sva hitro ugotovila, da ravnega terena za šotor ne bova našla, saj je pot do ledenika speljana po ledeniški moreni. Med pohodom naju je ujela nevihta, zato sva se iz varnostnih razlogov raje vrnila do avta.

Naslednji dan sva se zjutraj zapeljala do razgledišča Stegastein. Pot sva nadaljevala čez Aurlandsfjord in občudovala zanimivo ledeniško pokrajino. Pot naju je vodila po ovinkastih cestah in skozi tunele. Prespala sva ob jezeru (koordinate).

Zbudile so naju ovce, ki so se pasle okoli šotora. Pot sva nadaljevala skozi tunele, čez mostove in ovinke in se vmes ustavljala in občudovala pokrajino. Peljala sva se do slapov Furebergsfossen in Låtefossen. Prespala sva blizu kraja Kyrping, s pogledom na fjord (koordinate).

Naslednji dan je bil cilj priti čim bližje izhodišču na Preikestolen. Peljala sva se tudi skozi tunel Ryfylke, kjer greš kar 292 m pod morjem. Prespala sva v gozdu, blizu reke (koordinate).

Naslednje jutro sva se zgodaj odpravila na pohod do Preikestolen (Prižnica). Parkirala sva pri izhodišču. Ta pohod je zelo popularen in ne preveč zahteven. Če se želiš izogniti trumam turistov, je treba priti zgodaj zjutraj. Kasneje sva ugotovila, da bi lahko prišla zvečer, s seboj vzela šotor in prespala kar na samem cilju. Po pohodu sva se odpeljala čez prelaz Lysebotn – Sirdal. Prostorov za spanje je tukaj ogromno, midva sva se ustavila ob enem izmed jezerc.

Za zadnji dan Norveške sva planirala obiskati Oslo. Ampak, ker nisva ravno ljubitelja mest, sva svoj plan spremenila in se odpeljala do mesteca Sandenfjord. Prespala sva na bližnji plaži (koordinate).

Vreme je bilo močno deževno in tudi za naslednje dni je kazalo enako. Odločila sva se, da si vzameva dva dni počitka in na Švedskem najameva leseno hiško (povezava) blizu jezera Västra Nedsjön. Po dveh dneh počitka je na Švedskem še vedno deževalo, zato sva raziskovanje države pustila za kdaj drugič. Naredila sva le obvezen postanek v Ikei, potem pa se odpeljala proti Danski. Na Dansko sva šla s trajektom (namesto čez most). Če bi se odločala še enkrat, bi izbrala most, saj je trajekt kar drag glede na čas trajanja (približno 20 minut).

Popoldne sva preživela v Københavnu. Sprehodila sva se po znanem Nyhavnu, kjer sva se ustavila na pivu in malici, potem pa se sprehodila do kipa morske deklice. Prespala sva na brezplačnem parkirišču, ki je imelo tudi urejene wc-je (koordinate).

Vreme se je zjasnilo in zapeljala sva se na zahod Danske v meste Ribe, najstarejše skandinavsko mesto. Čeprav nisva ravno ljubitelja mest, sploh velemest, pa naju takšna majhna mesteca z dušo in tradicijo vedno navdušijo. Popoldne sva preživela na otoku Rømø. Otok je s celino povezan z mostom. Najprej sva se zapeljala na plažo (ja, lahko se voziš po plaži) Lakolk. Plaža je zelo priljubljena tako med turisti kot med domačini, zato je bilo kar veliko ljudi. Odpeljala sva se še do manj obljudene plaže Sønderstrand. Na otoku je sicer velik kamp z milijon in eno animacijo in atrakcijo, kar pa nama ni najbolj pri srcu. Zato sva se zapeljala nazaj na celino in prespala v manjšem kampu Skærbæk Familie Camping.

Sledila sta še zadnja dva dneva potovanja, ki sta bila namenjena vožnji domov. Dneve sva preživela na nemških in avstrijskih avtocestah. Obvezen postanek je bil v kamping trgovini in nemškem Aldiju, saj so cene precej nižje, kot pri nas.

Skandinavija je bila vse in mnogo več, kot sva pričakovala. Predvsem pa je dovolj prostorna, da najdeš samotne kotičke, kjer se lahko spočiješ in uživaš v res krasni naravi.