POD PLAHTO

Guća – Rovies (Evia) – Ohrid – Prizren – Rugova – Durmitor – Sarajevo – Bihać – Željava

Čas potovanja: 16 dni; Skupna pot: 3 400 km;

Avgusta sva se odpravila na malo bolj sproščen overland trip po Balkanu. Združila sva zabavo, oddih na morju in ovinkaste ceste čez prelaze in hribovja. Na pot sva šla precej spontano in brez načrta. Vedela sva, da najprej potrebujeva krajši oddih, saj sva se ravno vrnila s potovanja po Afriki.

Prvi dan sva zapeljala do Srbije, natančneje v Gućo. Tam sva obiskala festival trubačev, kjer sva ostala dve noči. Tokrat sva bila četrtič in vedno spiva v kampu Broćić v mestu.

Plan je bil, da greva naprej na potovanje in si na koncu tripa vzameva nekaj dni na hrvaški ali črnogorski obali. Ker pa veva, da je ta obala avgusta zelo polna in da bova brez rezervacije težko našla mesto za nekaj dni, sva sklenila, da se raje zapeljeva do Grčije. Nekam, kjer sva že bila. Nekam, kjer je mir, senca, kristalno morje zraven šotora in kjer bova brez težav nekaj dni brala knjige v viseči mreži. Izbrala sva otok Evia, ki je precej manj obljuden od ostale grške obale.

Preden sva prišla na Evio, sva prespala na celini, v kampu Gold Beach. Prišla sva zvečer in odšla takoj zjutraj, tako da kamp težko oceniva. Za nočitev sva plačala 28€.

Naslednji dan pa sva se s trajektom iz mesta Glifa odpeljala na otok Evia. Na otoku so vidne sledi požarov iz preteklih let. Zapeljala sva se do mesta Rovies v istoimenski kamp. Tukaj sva bila že pred šestimi leti, ko sva Evio nalo bolj raziskala (potopis preberi tukaj). Tokrat je avto ostal parkiran, na otoku pa sva ostala štiri noči. Kamp leži 5 km izven mesta Rovies, na mirni lokaciji, v kampu ni bazenov in animacij, kar je nama zelo odgovarjalo. Parcele so senčne in morje takoj pod njimi.

Po morskem oddihu sva si nabrala dovolj moči, da sva se podala na bolj aktivni del potovanja. Odpeljala sva se nazaj na celino in proti severu. Še eno noč sva na divje prespala v Grčiji (koodrinate), potem pa prečkala mejo s Severno Makedonijo.

Ustavila sva se ob Ohridskem jezeru, ki je v avgustu nabito polno. Ogledala sva si koliščarski muzej na prostem – Bay of Bones, kjer pa sva bila skoraj sama. Prespala sva v kampu AS, ob jezeru.

Odločila sva se, da raziskovanje Makedonije pustiva za kdaj drugič in sva se odpeljala naprej na Kosovo. Na meji je potrebno urediti zavarovanje za avto, saj zelena karta za Kosovu ne velja. Zaprljala sva se čez prelaz in se ustavila na kosilu. Ljudje so bili zelo gostoljubni, vendar niso bili ravno vešči v angleščini. Prespala sva pri prijaznem domačinu, ki nama je ponudil, da lahko kampirava na njegovi vikend parceli. Razgled je bil sanjski.

Naslednji dan dopoldne sva si goledala Prizren in se ustavila na zajtrku.

Zapeljala sva se čez kanjon Rugova. Priporočam, da se ustavite v restavraciji ob reki in naročite ribo. Midva sva se ustavila tukaj. Cene so nizke, ribe pa odlične!

Po kanjonu sva nadaljevala pot proti meji s Črno goro. Izkazalo se je, da je mejni prehod zaprt. Obrnila sva in si kanjon ogledala še z druge strani in prečkala mejo drugje. Zvečer sva bila v Črni gori. Prespala sva na divje ob reki (koordinate).

Zapeljala sva se na sever v Durmitor. Cesta je bila odprta le od 12-14h, zaradi del na cesti. Nekaj časa sva preživela ob reki Tari in se hladila. Nato pa zapeljala do Žabljeka in se sprehodila okoli Črnega jezera. Pot je enostavna, na koncu pa se lahko v jezeru tudi kopaš. Vstopnina za Črno jezero je 5€/osebo, parkirišče pa 3€/uro.

Prespala sva ob Vražjem jezeru.

Naslednji dan sva se spustila z Durmitorja v dolino. Želela sva eno noč še prespati v Črni gori, ampak nisva našla primernega prostora. Zato sva se zapeljala čez mejo v Bosno in prespala v kampu Highlander ob reki Drini.

Zaželela sva si bosanskih čevapov in kave in sva dopoldne naredila dolg postanek v Sarajevu. Ker sva se napokala čevapov v Željotu, sva morala dobrote iz Buregdžinice vzeti za sabo.

Odpeljala sva se do Prokoškega jezera, kjer sva za za manj kot 15 km vožnje porabila skoraj eno uro. Jezero je res scensko, je vredno vsake prevožene luknje v cesti. Prespala sva malo nad jezerom na približno 1670 m nad morjem. Zvečer se je prijetno ohladilo, ponoči pa naju je iz šotora v avto pregnala prava gorska nevihta. Ko so strele prenehale udarjati, sva se vrnila v šotor. Zjutraj sva se zbudila v jasno gorsko jutro, okoli naju so se pasle krave in zvok potoka naju je zazibal v dremež še za kakšno uro.

Zadnji dan sva se premaknila do severa Bosne, se ustavila v Bihaću na kosilu in kampirala v mini kampu Klokot. Lastnik je bil izjemno gostoljuben, za večerjo je nalovil ribe in jih spekel.

Na poti domov sva se ustavila v nekdanji letalski vojaški bazi Željava, ki leži na meji med Bosno in Hrvaško. Sprehodila sva se po notranjosti in zapeljala po vzletni stezi.

S tem sva tudi zaključila balkantrip in se odpeljala proti domu.