POD PLAHTO

Windhoek – Quivertree forest – kanjon Fish River – reka Orange – Sossusvlei – Walvies bay – Sandwich Harlbor – Spitzkoppe – Opuwo – park Etosha – Okavango delta – Maun – Windhoek

​Čas potovanja: 24 dni; Skupna pot: približno 7 000 km

Lansko poletje, natančneje julija, sva si uresničila dolgoletno željo in se odpravila v Afriko. Najin cilj je bila Namibija, vmes pa še nekaj dni Bocvane.

Namibija nama je pisana na kožo – dežela rdečih sipin, neskončnih puščav, edinstvenih živalskih vrst in čudovitih ljudi. Pri Namibiji naju je najbolj pritegnilo dejstvo, da je velika za kar 40 Slovenij, prebivalcev pa ima približno enako. To pomeni, da je redko poseljena in da bova lahko uživala v naravi, daleč od vsega in vsakogar. Na pot smo se odpravili štirje, kar je potovanje malenkost pocenilo.

V tem blogu delim našo pot, doživetja in nasvete, ki vam bodo pomagali pri načrtovanju podobne avanture. 

Najprej nekaj osnovnih informacij. Namibija je država v južnem delu Afrike, na severu meji na Angolo, na vzhodu na Bocvano in Zambijo, na jugu na Republiko Južno Afriko, na zahodu pa jo obdaja Atlantik. To je tudi redek pojav, kjer se puščava stika z oceanom, kar ustvari res zanimive pokrajine. Mi smo poleg Namibije obiskali tudi Bocvano, natančneje delto reke Okavango. 

Pred odhodom smo si uredili vizo, kupili letalske karte in rezervirali najem terenskega vozila. Vse podrobnosti za načrtovanje potovanja v Namibijo najdeš tukaj. 

Prvi dan smo leteli iz Benetk (Marco Polo) v Frankfurt, kjer smo zaradi stavke na italijanskih letališčih letalo za naprej ujeli za las. Imeli smo nočni let do Johannesburga in potem zjutraj do Windhoeka. Tam nas je pričakal šofer, ki nas je zapeljal do lokacije, kjer smo prevzeli avto. Izbrali smo si Toyoto Hilux z dvema strešnima šotoroma, vključena je bila tudi celotna kamp oprema. Najeli smo pri podjetju Namibia Trails 4×4 rentals in jih zelo priporočam. 

Že takoj na poti iz letališča smo ob cesti zagledali pavijane. Popoldne smo šli na pozno kosilo v Joe’s Beer House. Prvo noč smo prespali v mestu, v A-Z guesthoousu.

Naslednji dan smo se napakirali, nakupili vse potrebno v Sparu (ja, v Namibiji je Spar) in se podali na pot. Vozili smo se po puščavnati pokrajini in prečkali južni povratnik.

Prespali smo na divje, blizu kraterja Brukkaros, kjer smo imeli večer samo zase (koordinate). Zakurili smo ogenj in že takoj občutili temperature puščavskih noči. Ponoči se je shladilo na 3 stopinje.  

Zjutraj smo se odpeljali južno po cesti proti mest Keetmanshoop in ob poti videli noje. Naredili smo postanek v Quivertree forest. V tem parku je tudi kamp, vendar se mi nismo odločili prespati. Quivertree v resnici niso drevesa, ampak spadajo v vrsto aloje. Rastlina je značilna samo za to območje Namibije in so jo poimenovali prebivalci ljudstva San oziroma Bušmani.

Zraven se nahaja »Igrišče velikanov«, kjer gre za območje z osupljivimi formacijami bazaltnih kamnin, ki so videti, kot da bi jih ogromni velikani skrbno zložili v stolpe. Nobene od krajev ni preveč turističen, ampak zato nič manj vreden ogleda. Vstopnino za obe lokacije kupiš pred vstopom v Quivertree forest.

Odpeljali smo se naprej do prenočišča (koordinate), kjer smo zopet kampirali na divje. 

Dopoldne smo si ogledali kanjon Fish river, ki naju je malenkost spomnil na Grand Canyon v ZDA. Gre za drugi največji kanjon na svetu in je dolg približno 160 km, globok pa 550 m. Vreme je bilo zelo vetrovno, zato se nismo dolgo zadrževali tam. Odpeljali smo se naprej do juga države, do reke Orange, ki je tudi meja med Namibijo in Južno Afriko.

Tu je puščavska pokrajina postjala vedno bolj zelena. Zopet smo spali na divje (koordinate) in ob ognju občudovali zvezdnato nebo južne poloble. 

Tu smo nadaljevali pot naprej proti severu. Pokrajina je iz kamnite sivkasto rjave počasi postajala rdečkasta. Na poti so nas spremljali oryxi (vrsta antilope).

Pozno popoldne smo prispeli v mesto Sesriem in prespali v kampu Sossus Oasis. Kljub temu, da nismo imeli rezervacije, smo dobili mesto. Zvečer so do kampa prišle puščavske lisice in kojoti. 

Po nekaj dneh divjine smo se znašli v malo bolj turističnem kraju. Tako kot večina, smo tudi mi odšli pogledat sipine v Sossusvlei. Vstopnina na vozilo in 4 osebe je znašala 650 N$. Prvih 60 km je pot asfaltirana in se do sipin pride brez težav. Zadnjih 5 km pa je mehka mivka, kjer pa je potrebno imeti vozilo na 4×4 pogon in nekaj znanja. Sicer pa lahko parkirate na začetku te poti in se s prevozom odpravite do konca. Tega dela nismo želeli izpustiti, saj nas je na koncu čakal Deadvlei, »mrtvo jezero« z drevesi, starimi več kot 900 let in pa najvišjimi puščavskimi sipinami na svetu. Nazaj grede smo se ustavili še ob bližnjem kanjonu Sesriem. Popoldne smo se zopet zapeljali v divjino in prespali ob suhi rečni strugi (koordinate).  

Naslednji dan smo se vozili proti obali Atlantika. Spremljala nas je puščava – peščena in kamnita. Ustavili smo se pri Vogelfederberg in pri sipini 7, ki naj bi bila najvišja sipina na svetu. Prespali smo v kampu Lagoon Chalets v mestu Walvis bay. Na obali Atlantika nas je pričakalo na stotine flamingov. 

Naslednji dan smo preživeli na izletu s terenci po sipinah na obali Atlantika. Sprva je bilo precej megleno, potem pa se je razjasnilo in otoplilo. Na izlet smo šli organizirano z agencijo Turismo Tours, saj drugače za vožnjo po tem delu potrebuješ posebno dovoljenje. Poseben izziv predstavlja tudi plima in oseka, mi se po sami obali zaradi plime žal nismo mogli peljati. Srečali smo tudi odpravo vozil, ki so prevozili celotno pot ob Atlantiku od Luderitza do Walvis Baya.

Po dveh dneh v Walvis Bayu smo pot nadaljevali proti severu. Zapeljali smo se čez puščavsko pokrajino, imenovano Moon Landscape. Ob cesti smo zagledali prve hiške iz blata in Himbe.

Popoldne smo prispeli do parka Spitzkoppe. Za park je potrebno plačati dovoljenje, ki stane 220 N$ na osebo, v ceno pa je všteto tudi kampiranje v parku. Malo smo se sprehodili okrog, splezali na okoliške kamne in si ogledali naravni most. Občudovali smo sončni zahod, ko skale res rdeče zažarijo. Na ognju smo spekli večerjo in uživali v zvezdnatem nebu. Ta park ima ogromno prostora in si vsak lahko poišče svoj kotiček, parcele so zelo oddaljene ena od druge.

Zapeljali smo se po cesti C35, kjer so nas na vsakih nekaj kilometrov ustavljale pripadnice plemena Himbe. Mi pa smo se najprej namenili v Damara živi muzej. Spoznali smo se s tradicijo življenja ljudstva Damara. Znani so predvsem po svojem jeziku, imenovanem Khoekhoe, ki ima značilne klikajoče glasove. Vstopnina je bila 130 N$ na osebo. Živi muzeji so krasen način ohranjanja tradicije in kulture.

Iz muzeja smo se odpravili še do Organ pipes, blizu mesteca Khorixas. Gre za osupljivo geološko formacijo, kjer so bazaltne kamnine razporejene v stolpce, ki spominjajo na cevi orgel. Vstopnina za ogled je 250 N$.

Spali smo ob cesti na samem (koordinate) in prvič v divjini zagledali žirafe. Prizor je bil nepozaben, mimo našega avta sta se sprehodili dve žirafji družini. 

Zjutraj nas je prvič presenetila prazna guma, tako da smo dan začeli z menjavo le-te. Ob poti smo videli še več žiraf. Vozili smo se mimo vasic, kjer smo bili domačinom zanimivi še bolj kot oni nam. V lokalni trgovinici smo želeli kupiti kruh, vendar so bile vse police prazne. Prizor je bil kar žalosten. Domačini so posedali v senci, otroci so se igrali ob cesti. Popoldne smo prispeli v mesto Opuwo, ki je središče različnih kultur in ljudstev, na primer Herero, Himba in Damara in Ovambo. Ljudje so nas ustavljali, nam mahali, nas spraševali od kod smo.

Mi smo se iz mesta odpeljali približno 40 km naprej do Ovahimba živega muzeja, kjer se nahaja resnična vas nomadskega plemena Himbe. Pri njih smo tudi prespali. Sprejeli so nas z gostoljubnostjo, nam iz svoje vasi prinesli vodo in ogenj. Res smo se počutili sprejete. 

Naslednje jutro smo morali zopet zamenjati počeno gumo, potem pa smo obiskali vasico. Himbe so eno najbolj znanih avtohtonih ljudstev Namibije, ki slovijo po svoji edinstveni kulturi, tradicionalnem načinu življenja in osupljivem videzu. Himbe ohranjajo svoj tradicionalen način življenja kljub zunanjim vplivom sodobnega sveta. So nomadsko ljudstvo, ki se seli glede na pogoje preživetja. Ta vasica, ki smo jo obiskali, tam stoji zadnih 10 let. Prej so živeli drugje. Ukvarjajo se z kozjerejo in poljedelstvom. Nas so sprejeli medse in imeli za nas precej več vprašanj kot mi zanje. Na koncu so nam zaplesali tradicionalni ples, potem pa smo skupaj zaplesali tudi polko na Golico. Denar od obiskovalcev razdelijo na dva dela, polovico ga uporabijo za nakup osnovnih živil v mestu, pol pa za šolanje 4 otrok iz vasi. Žal smo se morali prehitro posloviti, saj so nas prosili, če lahko do mesta Opuwo peljemo njihovega soseda, ki je moral v bolnišnico.

V mestu Opuwo smo šli k vulkanizerju, ki nam je zakrpal prazno gumo. Prespali smo pred parkom Etosha, kamor smo bili namenjeni v naslednih dneh (koordinate).

Zjutraj smo prišli v park Etosha, velikosti Slovenije in je znan po tem, da sem tam nahaja največ afriških živali. Pri vstopu v park smo izpolnili nekaj papirjev in plačali vstopnino. Po parku se lahko voziš prosto, kjer je to dovoljeno. Največ živali se nahaja pri kotanjah z vodo. Takoj smo zagledali oryxe, springboke in kuduje (to so vse vrste antilope), zebre, noje in ogromno vrst ptic. Praktično na vsakem koraku so nas spremljale živali. Prišli smo v kamp Olifantsrus, kjer smo dobili odličen prostor, kljub temu, da nismo imeli rezervacije. Zvečer smo v kampu lahko opazovali slone in zebre. 

Naslednji dan smo zopet vozili skozi park in opazovali živali. Vmes nam je zopet spustila guma, zato smo jo morali menjati. Ugotovili smo, da bo treba kupiti novo, saj je bila tudi rezervna preluknjana. Spali smo v kampu Halali. Zvečer je do kampa prišlo približno 30 slonov in to je bil res poseben prizor. Vmes je do vode prišel tudi nosorog. Res je bilo nekaj posebnega opazovati tako mogočne živali in dinamiko med njimi v naravnem okolju. 

Iz Etoshe smo se odpeljali proti regiji Zambezi, to je tisti tanek pas Namibije na vzhodu, ki vodi do Viktorijinih slapov. Naša pot ni vodila do slapov, saj smo bili namenjeni v Bocvano. Med potjo do kampa nas je ustavila policija. Gospa policistka je bila precej podkupljiva in je sama predlagala podkupnino namesto kazni. Nismo se upirali, tako da smo namesto 1500 N$ kazni, plačali 500 N$ podkupnine. Mogoče moralno sporno, ampak glede na birokratsko hitrost Namibije, smo si s tem prihranili nekaj ur na policijski postaji. Prespali smo še v Namibiji, v kampu Roy’s.

Naslednji dan smo se po cesti B8 peljali do reke Okavango. Ob tej reki je okolica ozelenela. Prespati smo želeli v kampu ob reki. Prvi kamp, kjer smo želeli spati, je bil zaseden, naslednji pa čisto prazen, tako da smo bili edini gostje. Kamp Emms Cubango je bil velik in tik ob reki, kjer smo že slišali povodne konje ter jih z dronom tudi ujeli v objektiv. 

Dopoldne smo prečkali mejo in prispeli v Bocvano. Takoj smo opazili razliko v razvitosti in socialnem položaju prebivalcev. Še vedno so nas spremljale dolge obcestne vasi s hiškami in osli, vendar je bilo pri hišah parkiranih več avtomobilov. Cesta je bila, za razliko od Namibije, asfaltirana, vendar je bil asfalt zelo slab, tako da smo se vozili počasneje kot po makadamu. Prespali smo v kampu Sitatunga.  

Cilj naše odprave v Bocvano je bila delta reke Okavango. Okavango se ne izliva v morje ali v drugo reko, ampak se preprosto razlije po površju. Gre res za poseben naravni fenomen in velja za največjo notranjo delto na svetu. Delta je sezonsko poplavljena – največ vode doseže območje med junijem in avgustom, ko je v regiji sicer sušno obdobje. In v tem času smo bili tam tudi mi. Izhodišče za obisk delte je mesto Maun. Za vstop v park je potrebno izpolniti nekaj birokratskih papirjev in plačati (kar visoko) vstopnino. Mi smo se odločili, da bomo v parku tri dni. Nismo v naprej rezervirali kampa, ker smo mislili, da je dovolj preprostih kampov in bomo dobili prostor. Pa ni bilo tako preprosto. Oskrbovalka parka je preklicala kar nekaj številk, da nam je našla mesto in nam našla mesto v kampu Xakanaxa ter nas lahko spustila v park. Kamp je bil res zelo drag (za dve noči 275 eur), mi pa smo zamenjali premalo gotovine v bocvanske pule in smo plačali z evri, kar nas je s provizijo stalo 350 eur. Vendar smo ta grenak priokus hitro pozabili, saj je park res prekrasen, še bolj divji od Etoshe. Videli smo ogromno slonov, žiraf, zeber, krokodilov, antilop, svinje bradavičarke… da o mnogoterih vrstah ptic sploh ne govorim. Res poseben občutek, ko si obdan s tako divjino.

Zvečer smo najprej zagledali prvega povodnega konja, ki je prečkal parcelo naših sosedov v kampu. Čez nekaj časa, ko smo sedeli ob ognju, pa so sosednje zavpili: »Elephant is coming!« in pred nami se je prikazala ogromna podoba slona. Bil je le nekaj metrov od nas. Navdušeni smo ga opazovali več kot eno uro. 

Dopoldne po parku ni bilo toliko živali, zato smo se odločili, da dan preživimo kar v kampu. Naj omenim, da gre za ogromen kamp, ki ima samo 12 parcel. Tako, da je tvoj sosed kakšnih 50 m stran in vsak lahko uživa v miru. Mimo nas so hodili sloni, se ustavili ob našem avtu, se najdeli plodov iz drevesa in odšli naprej. Mi pa smo sam obračali glave in opazovali dogajanje.

Popoldne pa je čisto do našega avto prišel tudi povodni konj. Zvečer smo se z ladjo odpravili raziskovat delto še iz druge strani. Vozili smo se po močvirnatih kanalih in opazovali živali in sončni zahod. 

Zadnji dan v Bocvani smo preživeli v parku, popoldne pa smo obnovili zaloge v trgovini in prespali v kampu El-Fari. Naslednji dan nas je čakala vožnja nazaj v Namibijo, kjer je bilo zopet potrebno izpolniti nekaj birokratskih zadev na meji. Prespali smo v družinskem kampu Tusker, približno dve uri stran od glavnega mesta. Noč je bila mrzla, temperature so se spustile 5 stopinj pod ničlo. Zjutraj smo že začeli s pakiranjem in urejanjem avta, ki smo ga naslednji dan morali vrniti. V kampu je tudi majhna trgovinica z lokalnimi dobrotami, tako da smo nakupili nekaj stvari za domov.

Za zadnjo noč smo rezervirali apartma v Windhoeku, da smo lahko do konca uredili prtljago. Zadnji dan smo izkoristili za nakupe in še zadnje kosilo v Joe’s Beer House, preden smo vrnili avto in odleteli nazaj proti Evropi.